Matej Bor: SREČANJE
Nek jesenski večer
v mračni obkrški hosti
zmotili čudni gosti
so tvoj mir.
Vzeli smo izpod mahu,
kar ni posrkala vase
zemlja te dolge čase,
odkar si tu,
vzeli, kar v zimskih nočeh
lisice so pozabile,
ko so skoz metež nosile
te v lačnih zobeh.
Položil na vresje sem
tvojo razbito lobanjo,
dolgo strmel sem vanjo
ves tih in nem.
Kje je jasnina oči,
kje sta ustni opojni?
Vame v grozoti spokojni
dvoje votlin reži.
Kje si? Ne, to nisi ti,
ti si se skrila vame,
tu te smrt ne zajame,
tu so še tvoje oči.
Tu je ponosni tvoj stas,
k meni gibko se privija,
kadar burja zavija
v nočni čas,
kadar sam s sabo sprt
v ulice slepe zablodim,
s tabo kot v davnih dneh hodim,
nate oprt.
Laž zre iz teh votlin,
nič ne bom gledal vanje,
zemlja, vzemi lobanje,
meni pusti spomin.
Ljuba, pridi nocoj,
vabi te mesečina,
vabi te sila spomina,
vabi te ljubi tvoj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar