Podpolkovnik Josip Bostič je za MMC dejal, da danes ne bi bil rad v koži Evropejca, ki se sprehaja po sirskem mestu. Foto: Slovenska vojska
"V Siriji so imeli džentelmenski dogovor o napadanju"
MMC-jev pogovor s podpolkovnikom Josipom Bostićem
31. avgust 2013 ob 16:06
Damask - MMC RTV SLO
"Že takrat sem napovedal, da bo v uporniških skupinah terorizem prevladal nad zmernostjo, in to se je tudi zgodilo," je dejal podpolkovnik Josip Bostič, ki je bil na opazovalni misiji v Damasku.
Na opazovalno misijo Organizacije združenih narodov (OZN) UNSMIS je bil podpolkovnik Josip Bostič napoten maja lani. Kar 89 dni je bil v vlogi vojaškega opazovalca, odgovornega za opazovanje uresničevanja mirovnega sporazuma med Sirijo in Združenimi narodi ter poročanje o njegovih morebitnih kršitvah.
Ko ste se vrnili iz Sirije, ste v intervjuju za Dnevnik izjavili, da potem še nekaj časa niste spali.
Delo vojaškega opazovalca je zelo stresno. Delo vojaškega opazovalca v Siriji toliko bolj, saj smo bili kot vojaški opazovalci večkrat napadeni. Uradno o tem sicer nismo smeli govoriti, vendar vsakdo, ki je videl vozila s počenimi stekli in grupiranje zadetkov na oklepnih steklih, bi vedel, da je bil tarča voznik ali potnik v vozilu. Da smo bili ogroženi, priča tudi napad na konvoj, v katerem se je vozil norveški general Mood.
Ponoči so v mestu odmevale eksplozije, z balkona sem večkrat opazoval svetleče se naboje, ki so leteli mimo hotela. Podoživljanje delovnega dneva v patrulji in načrtovanje naslednje patrulje - vse to seveda ni pripomoglo k sproščenemu počitku ponoči.
Razmere v Siriji so bile podobne današnjim. Tudi tedaj so bila poročila o pokolih. Te govorice smo preverjali na terenu, oblikovali smo posebne patrulje, s katerimi smo si želeli ogledati sporna mesta. Pri zadnji patrulji proti mestecu pri Hami smo bili tudi napadeni. Eno izmed naših vozil so napadalci zasledovali. Skratka, situacija je bila izredno napeta, čeprav ocenjujem, da je zdaj, ko berem poročila in ocenjujem stopnjo nasilja, napetost še večja. Že takrat sem napovedal, da bo v uporniških skupinah terorizem prevladal nad zmernostjo, in to se je očitno tudi zgodilo.
Kakšno je življenje vsakdanjih ljudi v Siriji, so razdeljeni glede podpore upornikom ali režimu?
V predelih, kjer ni bilo spopadov, so ljudje živeli normalno življenje. Tudi v mesta, ki so jih zavzeli uporniki in so bila obdana s cestnimi zaporami, so normalno dostavljali živila. Gibanje ljudi je bilo omogočeno, kar me je presenetilo. Kot vojak sem pričakoval, da bodo takšna mesta obkoljena in odrezana od drugih mest, a ni bilo tako. Vojska je okoli teh mest postavljala cestne zapore in nadzorovala gibanje, ni pa bilo njegove popolne prepovedi. Na teh območjih se je bilo zelo nevarno zadrževati ponoči, ko so se razplamteli spopadi.
Spominjam se mesta, ki je bilo popolnoma v rokah upornikov. Tam smo se pogovarjali s predsednikom mesta (županom) in verskimi predstavniki. Obiskali smo tudi policijo. Na ulicah ni bilo veliko oboroženih ljudi. Na moje izrecno vprašanje krščanskemu duhovniku o tem, kako urejeni in disciplinirani so uporniki, mi je odgovoril, da so to večinoma mularija in banditi, ki iščejo lahek zaslužek. Na vprašanje, ali jih je že kdaj napadla vojska, mi je odgovoril, da ne in da imajo džentelmenski dogovor, da se spopadajo zunaj mesta.
Predvidevam lahko, da se je stanje nekoliko spremenilo, a v bistvu je ostalo isto. Tam, kjer so uporniki predvsem domačini, ni večjih spopadov, tam, kjer so v večini uvoženi teroristi, pa ti divjajo s polno močjo.
Kako Sirci gledajo na današnjo prisotnost zahodnih sil v Siriji, saj recimo nekatere države EU-ja upornike oborožujejo?
Podporniki Al Asada so že takrat nas Evropejce in na splošno belce gledali postrani in nezaupljivo, medtem ko so bili uporniki hvaležni za pomoč, čeprav so bili jezni, ker nismo napadli Al Asadovih sil. Danes ne bi bil rad v koži Evropejca, ki se sprehaja po sirskem mestu.
Bi lahko razvoj dogodkov, ki smo jim priča, napovedali že pred dobrim letom?
Mislim, da sem v enem izmed intervjujev napovedal povečanje terorističnega vpliva na uporniške sile. To se je tudi zgodilo.
Se je mednarodna skupnost kaj naučila iz zgodbe Afganistana in Iraka?
Na katero mednarodno skupnost mislite? Kaj je tisto, kar opredeljuje to mednarodno skupnost? Očitno mednarodna skupnost ni složna, torej je očitno razdeljena. Kateri del te mednarodne skupnosti je zdaj legitimen? Tisti del, ki razmišlja enako kot mi, ali tisti, ki ima drugačne poglede od nas ... Zaradi navedenih dilem se do tega ne bom opredeljeval.
Izjava podpolkovnika Josipa Bostiča ob prihodu z misije (avtor: Borut Podgoršek, MORS):
K. Št.